Objavljeno dne: 14.10.2015

NI VSAK DEŽEVNIK DEŽEVNIK

S pridelavo hrane se ljudje veliko in poglobljeno ukvarjamo ter iščemo načine, naravne in umetne, kako rastlinam zagotoviti kakovosten substrat. Znano je, da poleg mikro- in makrohranil, ki jih rastline nujno potrebujejo, veliko doprinesejo še mikrobi, encimi, rastlinski hormoni in njim podobne spojine. Ker tega ne prodajajo v vrečah »na kile«, marsikdo ne pozna koristi takih pomagal. Kakovosten kompost je eden izmed njih in lahko ga pripravimo tudi sami.
Kompostiranje je v bistvu predelava hrane iz razpoznavne oblike v nekaj rjavega, čemur pravimo kompost ali pa kar gnoj. V bistvu vsi kompostiramo, kokoši, krave, prašiči in tudi ljudje, in vse to je uporabno za gnojenje rastlin, saj snovi v naravi krožijo. A zakaj je deževnikov kompost boljši kot pa kravji ali naš? Bistvo je v podrobnostih.


Kot je razloženo v prejšnjih člankih, pri vermikompostiranju izkoriščamo odnos med deževniki in mikrobi, v katerem mikrobi zagotovijo  če poenostavim  »prebavne sokove« za razgradnjo materiala, deževniki pa opravijo fizično delo. Brez mikrobov bi deževnik težko prišel do sebi ustrezne hrane. Ker uporabljamo deževnike, ki živijo v zračnih predelih tal, ti tudi prezračujejo nagrmaden material in s tem dajejo prednost mikrobom, ki imajo rajši kisik in so koristni tudi za nas.


Za kompostiranje pa ni primeren deževnik, ki ga poznamo z naših trat in zemlje. Ta namreč živi v tleh in ne v vrhnjem, rahlem sloju zemlje, ki ga predstavlja tudi kompost. Tak sloj je zračen in bogatejši z organskim snovmi kot zemlja. Za vermikompostiranje je primernih več vrst deževnikov; mnoge so tuje in nimajo slovenskega imena, zato jih bomo izpustili, velja pa omeniti, da ima vsaka vrsta prednosti in slabosti.

Deževnike delimo na tri tipe, strokovno poimenovane kot epigeične, aneične in endogeične, kar se nanaša na njihovo življenjsko okolje.
Endogeične vrste so tiste, ki živijo globoko v tleh, načeloma so velike in se izogibajo svetlobe. Aneične vrste so za kakovost tal zelo pomembne, živijo v bolj mineralnem delu tal, kamor odnašajo organski material za prehrano. S svojimi rovi prezračujejo tla, z vnosom organske mase pa jih izboljšujejo. Verjetno ste že videli kakega deževnika, ki je vlekel list za seboj v črvino.
Epigeični pa so tisti, ki jih s pridom izkoriščamo za vermikompostiranje. Njihov habitat je organski material, ki razpada – v tleh je to vrhnja plast, ki se ji približamo s kompostnim kupom. Po velikosti so manjši od ostalih tipov, odlikujeta pa jih večji apetit in večja proizvodnja glistin. Hitreje se razmnožujejo in hitreje odrastejo pa tudi gibljejo se hitreje. Manj so občutljivi na svetlobo, a niso ravno ljubitelji sončne svetlobe.


Navadni deževnik je nepogrešljiv prebivalec zemlje. Ne živi v vrhnjem sloju zemlje, temveč malo globlje, na vrh pa hodi po hrano. Pri tem ustvarja tunele, ki nam zelo koristijo pri prezračevanju in rahljanju prsti, s tem ko nosi organski material globlje, pa te plasti tudi obogati z organsko snovjo.
Kot kompostni deževnik je ravno zaradi svojega načina bivanja in prehranjevanja neprimeren, saj je kompost zanj neugodno življenjsko okolje. A kot rečeno, v prsti se dobro počuti in je zelo koristen vrtni pomagač, saj prekopava tudi takrat, ko mi ne.
Zagotovo vam je znana glistina navadnega deževnika, ki jo lahko pogosto opazite na travniku oz. vrtu. Za razliko od glistine kompostnega deževnika je ta bogatejša z mineralno kot z organsko snovjo.


Med vrstami za vermikompostiranje iščemo take, ki so primerne za naš namen. V različnih delih sveta se seveda izkorišča lokalne vrste deževnikov, ki so tam že normalno prisotne. Na internetu lahko naročimo tudi kake bolj produktivne ali pa zanimive, kot je npr. alabama jumper (alabamski skakač op. prev.) – zelo živahen deževnik, a so lokalne vrste tudi zaradi navajenosti na naše podnebje navadno primernejše. Najbolj uporabni in uporabljeni vrsti na našem področju sta E. fetida in L. rubellus.

Eisenia fetida

Mladi predstavnik te vrste je tako prosojen, da zlahka vidimo njegova prebavila, ki so temno obarvana zaradi zemlje.
Deževniki vrste E. fetida so veliki od 5 do 10 centimetrov. So rdeče ali rdečerjave barve s svetlimi progami med členi, zato so dobili ime tigrasti deževnik. Med drugim to vrsto deževnika poimenujejo tudi kalifornijski rdeči deževnik, smrdeči deževnik, postrvji deževnik (zaradi ribolova z njim) ipd.
Razmnožujejo se kar hitro, saj na najmanj dva dni izležejo en kokon z okoli tremi deževniki, ki postanejo spolno zreli v enem mesecu.
Zakaj izbrati to vrsto deževnika? Poleg hitrega razmnoževanja niso zelo izbirčni glede hrane, kar pomeni, da prenesejo tudi kako napako, ki jo naredimo pri kompostiranju. Dobro prenašajo tudi malo bolj grobo ravnanje, ampak ne bodite presenečeni, saj znajo spustiti tekočino malo bolj neprijetnega vonja kot obrambo – glede tega se sicer nihče zelo ne pritožuje in še nisem zasledil pripomb komposterjev. Tudi meni ga še ni uspelo toliko razdražiti.


Lumbricus rubellus
 
Lumbricus rubellus ali rdeči deževnik je sorodnik navadnega deževnika (Lumbricus terrestris). Poimenovanju rdeči deževnik se bom izognil, da ga ne boste zamešali s kalifornijskim rdečim deževnikom. Navadno je velik od 2,5 do 10,5 centimetra. Nativen je na področju Evrope, od koder se je razširil. Uspeva pri pH med 5,5 in 8,7, načeloma pa se najbolje počuti pri nevtralnem pH. Razmnožuje se počasneje kot E. fetida, saj povprečno izleže en kokon na najmanj štiri dni, iz njega pa pride en sam deževnik. Je dokaj odporen proti zunanjim razmeram in v dovolj globokem kompostu tudi prezimi. Za spolno zrelost potrebuje okoli tri mesece. A kljub temu je zelo produktiven pri vermikompostiranju pa tudi glistine so zelo prijetne za manipulacijo, saj se zlahka sejejo. Prednost njegovega zadrževanja v vrhnjih plasteh je lahko tudi odstranjevanje spodnje, že kompostirane plasti, v kateri je deževnikov zelo malo in tako ni potrebno zelo paziti pri njihovem odstranjevanju. Ta vrsta deževnika je primerna za začetnike, saj je ravnanje z njim precej nezahtevno.
Pa še kot zanimivost: v tradicionalni kitajski medicini pripravljajo iz njega pripravek Di Long, ki ga uporabljajo za izboljševanje krvi, proti revmi in zasluzenju dihalnih poti.

Se v vermikompostniku lahko uporabi več vrst deževnikov? Lahko. Če jim ustrezajo podobne temperaturne in vlažnostne razmere, potem lahko primerna kombinacija dveh vrst deževnikov samo še pospeši in izboljša rezultate. V bistvu se opisani vrsti zelo dobro dopolnjujeta, saj prva v kompostniku zavzame spodnje plasti in druga tiste bolj pri vrhu. Tako sta obe plasti dovolj enakomerno obdelani in hitreje kot samo z eno vrsto deževnika.

Kje pa se dogaja »čarovnija«? V prebavilih deževnika, seveda, kljub temu da so prebavila deževnika, gledana v prerezu, zgolj nekakšna ravna cev. Deževniki s prebavljanjem počasi kompostirajo organsko maso; ko govorimo o vermikompostu, v bistvu govorimo o masi, ki vsebuje veliko deževnikovih iztrebkov. Če jih drobno presejemo, dobimo t. i. vermihumus. Večinoma so to res same glistine, ki nimajo neprijetnega vonja in spominjajo na humozno prst. Za razliko od kakega pasjega ali mačjega iztrebka ga z veseljem dodamo k rastlinam – naša čutila imajo dostikrat prav, tudi v tem primeru, ko nam povedo, da z rokami brskamo po nečem, kar je dobro. Bistvo je v prebavi organske snovi, saj je ta v deževnikovih prebavilih izpostavljena drugim encimom in mikroorganizmom kot pa npr. tista v prebavilih krav, kokoši. Detajli na tem področju so vredni kakega znanstvenega članka, recimo pa, da je razlika med deževnikovimi in drugimi iztrebki očitna. V deževnikovih prebavilih se masa prepoji s koristnimi bakterijami, obda se s sluzjo, ki ščiti pred prehitro izgubo hranil in izsušitvijo glistine. Pozitivno je tudi to, da nekateri za nas neželeni mikrobi ne preživijo oz. se njihovo število izredno zmanjša. Tak učinek se do neke mere ohrani tudi pozneje, kar je seveda koristno, če vermihumus dodajamo rastlinam ali delamo kompostni čaj. Dodatno tudi hranila postanejo dostopnejša rastlinam. Je še katera druga domača žival sposobna česa takega? Kokošji in svinjski gnoj npr. imata izrazito neprijeten vonj in sta lahko tudi škodljiva za tla in rastline. Tudi za goveji gnoj velja, da mora biti dobro uležan, kar pomeni le to, da ga morajo mikrobi najprej dobro predelati. Glistine teh slabosti nimajo.


Vermikompost pridobljen z deževniki vrst L. rubellus je prijetnejši za manipulacijo, saj je manj sprijet/bolj sipek in vsebuje manj vode kot pri vermikompostu deževnika vrste E. fetida.


Nekaj malega o biologiji deževnika zdaj vemo, čemu pa torej uporabljati vermikompost? Kaj ni navadni gnoj dovolj dober?
Se spomnite člankov iz revije Biobrazda, npr. o vermikompostnem čaju, v katerih smo predstavili Dana in njegove ogromne paradižnike? Kaj pa zadnjega predstavljenega izuma vrtnega stolpa?  Vermikompost je odličen, če ne najboljši (brez pretiravanja) naravni dodatek substratu za izboljšanje kakovosti tal, tako v smislu hranil kot tudi v smislu mikrobiologije. Glede na do zdaj predstavljene raziskave in rezultate ter na podlagi praktičnih izkušenj lahko zaključimo, da se izplača počakati, da deževniki opravijo svojo nalogo.

 

Piše: Klemen Božnik, diplomirani mikrobiolog